Za tiste, ki vam to ime ni znano: gospa, ki se bliža šestdesetim, je bila v prejšnjem tisočletju supermodel. V nasprotju z mnogimi zvezdami modnih brvi je odločna nasprotnica lepotnih posegov in barvanja sivih las, kar njene fotografije na družabnih omrežjih tudi kažejo. (Več o tem tule.) To nasprotovanje starizmu ni mačji kašelj v svetu, v katerem se življenjska doba (se pravi tudi doba, ki jo povprečna Zemljanka preživi z zgubanim obrazom in sivimi lasmi) daljša, mit mladostnega videza pa napihuje v najbolj neokusne in bolestne razsežnosti.
Ampak o tem bomo gotovo še govorili; poanta mojega današnjega razmišljanja je drugje.
Če čisto na kratko povzamem Paulinino življenje: rodila se je na Češkem in pri treh letih sta jo starša disidenta pustila pri babici ter odšla na Švedsko, da bi se od tam bojevala proti sovjetski zasedbi in režimu Češkoslovaške. Češke oblasti niso dovolile, da bi hčerka odpotovala za njima, in k staršem na Švedsko je lahko prišla šele pri osemnajstih letih. Pri devetnajstih se je poročila s slavnim glasbenikom, rodila dva sinova in ostala z njim petintrideset let – čeprav zadnjih nekaj let »odtujeno«, ker za moža kot ženska 50+ ni bila več zanimiva – dokler ni nenadoma umrl.
Zgodilo se je med pandemijo, bila je osamljena, izvedela je, da jo je mož izločil iz oporoke, razmišljala je, da bi končala svoje življenje, če ne bi s tem še bolj prizadela sinov – in njeno žalovanje je bilo zaradi vsega tega še težje. Na Instagramu je objavila razvpiti posnetek, na katerem joka, in zaradi tega posnetka vse tole pišem.
Ljudje žalujemo na najrazličnejše načine. Kdor pozna proces žalovanja, pa ve, da moramo občutiti vse njegove faze, da se zaključi in lahko v življenju zares stopimo naprej. No, v omenjenem posnetku vidimo predvsem globoko, neutolažljivo žalost. Ker sem poznala Paulinino zgodbo, pa me je v trenutku prešinilo, da ne joče samo za pokojnim življenjskim partnerjem (in ljubeznijo, ki je minila že pred njegovo smrtjo), ampak so v tem prvobitnem ječanju zajeti vsi občutki zapuščenosti, zavrženosti, zamenjanosti in izdanosti iz otroških let.
Seveda je to moje subjektivno mnenje in pogled od daleč; v njem manjka veliko koščkov sestavljanke. Je pa pomenljiva ilustracija mojega današnjega sporočila: kar se nam zgodi kasneje v življenju, zmeraj zrcali naše otroštvo oziroma to, kako smo vse njegove pomanjkljivosti in prikrajšanosti predelali. Konkretneje: kako prenašamo in celimo svoje razhode, zapustitve in izgube – ena najpogostejših je ločitev oziroma razveza – je odvisno tudi od tega, kako varne, sprejete, razumljene smo se počutili od najzgodnejšega otroštva naprej.
O tem se bomo med drugim pogovarjale na ženski skupini za predelovanje ločitve, ki se bo začela jeseni. Če vas tema zanima ali če menite, da zanima kako vašo znanko, prijateljico – ostanite na zvezi.
Bodite lepo do naslednjega ponedeljka.