So ljudje, ki imajo glasbo za zvočno kuliso, ob njej laže delajo ali se sproščajo. Jaz nisem ena izmed njih. Zame je poslušanje glasbe celovit dogodek, tako kot če bi se močno osredotočila na branje, ali delo, ali ustvarjanje. Če mi muzika sede, uživam. Če mi ne, je naporno in komaj čakam, da mine.
Zelo rada vihtim prapor čiščenja odvečnih predmetov, ki nas nelagodno spominjajo na mladost, ki se ne bo nikoli več vrnila, razmerja, ki so se končala, ljudi, ki so odšli iz našega življenja ali celo iz življenja sploh – redkeje pa se spomnim, da so nematerialne stvari, torej čutni vtisi, velikokrat še veliko globlje zakoreninjene v nas.
In glasba je za mnoge od nas eden najmočnejših sprožilcev spominov. Finski raziskovalci so v zadnjih dveh desetletjih, ko so preučevali vpliv glasbe na možgane, potrdili, kar intuitivno občutimo že sami: da je z glasbo mogoče učinkovito uravnavati občutja. Da ima nenehno poslušanje žalostne glasbe lahko negativen učinek na duševno zdravje, vesela glasba pa nas razvedri. Še več: vesela glasba z veselim besedilom nas spravi v še boljšo voljo, žalostna glasba z žalostnim besedilom pa v še slabšo – morda celo poglobi naše čustvene težave.
Torej, danes je zame dan čiščenja glasbe! Ne v prispodobi, ampak dobesedno, s trdega diska. Zakaj bi se mučila s komadi, ki so sicer čiste umetnine, a se mi ob njih trga srce? Obstaja še veliko, veliko, veliko čudovite glasbe, ki ne hrani moje potrebe po drami. Obstaja veliko, veliko, veliko stvari, s katerimi svojo potrebo po adrenalinu, globokih občutjih, ustvarjalnosti, nekonvencionalnosti, občutku živosti zadovoljim veliko bolj plodovito, z veliko več humorja in predvsem brez kakršnihkoli dodatkov bridkosti in neizpolnjenega hrepenenja. Adijo, Francka s klanca!
In če bom zato do konca svojih dni posušala samo Bacha – naj bo tako!