Zadnjič mi je znanec potožil nad svojim iskanjem nove življenjske sopotnice, ki doslej še ni obrodilo želenih sadov.
»Ti rečem, vse je že prebrano,« je sklenil svoje poročilo.
Malce me je zbodlo. Ker pa nisem njegova terapevtka in tudi nimam nobene želje (niti pravice), da bi bila, sem odgovorila samo z neizrazitim »Aha«.
Doma pa mi tisto »prebrano« ni dalo miru. Kako si upa vse samske ženske vtakniti v to kategorijo! Predvsem pa – kako da se še zdaj jezim zaradi tega, saj sploh nisem v njej?
No, seveda. Kot pingpong žogico mi je podal svoje nezadovoljstvo in jaz sem ga sprejela, namesto da bi mu ga empatično vrnila (»Izgleda, da te to ne spravlja ravno v najboljšo voljo, hm?«), pa če sem njegova terapevtka ali ne.
Pa še nekaj mi je pomagalo, da sem se pomirila, začutila njegovo stisko. On je res mislil, da govori o potencialnih partnerkah. Jaz pa sem zaslišala tudi to, da se sam počuti »prebranega«. Kot kakšen ostanek, ki ni prave velikosti, oblike ali barve. Kot krompirček po kalibriranju; vsi »ta lepi« so bili odbrani za trgovinske police, on pa je ostal na rešetu s še nekaj drugimi, prevelikimi ali nepravilnih oblik. Nobeden od teh posebnežev mu ni všeč, a tudi sam sebi ni.
Torej ja, o kom že govorim, ko se pritožujem nad drugimi?
Sončne zadnje avgustovske dni vam želim.